Slovenski pjesnik Robert Simonišek na festivalu Vrazova Ljubica

Samobor – 18. lipnja 2016.           Na 27. festivalu hrvatske ljubavne poezije Vrazova Ljubica peti put zaredom kao partner organizatoru Pučkom otvorenom učilištu, priključilo se VSNM GZ na čiji je poziv ove godine na festivalu sudjelovao mladi slovenski pjesnik iz Celja, Robert Simonišek. Festival je tradicionalno započeo na grobu neuslišane Vrazove ljubavi, Ljubice Cantilly kod crkve sv. Anastazije. U Prolazu hrvatskih pjesnika okupilo se četrdesetak pjesnika i predstavljena je nova ploča sa stihom pjesnika Esada Jogića A gdje je noćas ljubav zanoćila?

Pjesničku večer Ljubice vodila je Vesna Burić, a nastavljena je u parku iza Samoborskog muzeja recitacijama pjesama na temu ljubavi koje su za tu prigodu napisali eminentni pjesnici, isprepletene zvucima uglazbljenih stihova posebne gošće, pjesnikinje i kantautorice Lidije Bajuk.

U povodu 165. obljetnice Vrazove smrti, članice VSNM GZ su s pjesnicima Robertom Simonišekom i Dragom Štambukom položili cvijeće na spomenik Stanku Vrazu koji se nalazi pokraj Samoborskog muzeja. (akm)

Pjesma koju je posebno za 27. Vrazovu Ljubicu napisao i recitirao Robert Simonišek:

Schönberg

Vseskozi poteka boj med dobrim in zlim, hrupom in tišino,
zemljo in nebom, ves čas nas kakor na vaji iz eksorcizma
prebadajo z ideali. Globalni red in kaos oblikujeta ure,
vsakič na nov način učita razlikovati sanje in resničnost.
Čustveno hipnotizirani drsimo med telesi in vsebino,
nezmožni umika pred zunanjim nadzorom, pred sabo.

Morda nas enkrat, dvakrat v življenju prebudi gib,
pogled, čudežna roka, ki odvali kamen s prsi.
Svet in sebe zagledamo v drugačnih oblikah,
tišina postane spet tišina, stvari bitja in ljudje angeli –
kot postanek na potovanju skozi puščavo brez spremstva,
ozdravitev od pomanjkanja smisla.

Kot tipke klavirja hitijo leta, poti vodijo med čermi,
prikrivanjem notranjega glasu, da ne bi izdali svojih šibkosti.
Umetnost in literatura sta anestetika, da bi se ponovno lahko slišali,
videli portrete v vsej lepoti in resničnosti, četudi trpki,
med verzi začutili vsebino, ki je ne znamo več izraziti med nami.
Zunaj zidov rastejo drugi načini kako potolažiti čute.

Kako nenavadno in egoistično je, da med tolikimi dušami,
izberemo zgolj eno, želimo z njo revolucionarno pojezditi skozi trge
in zapuščene vasi. Kako tvegano je zapustiti na obali eno
in iskati stopinje druge duše – ne da bi obtičali v spominu,
ne da bi vedeli ali smo vzrok te usojenosti mi ali višja sila.
Vseskozi preti nevarnost, da je vse bila ali bo zgolj fantazija.

Ne govori, da obstajajo večne stvari.
Pokaži, kje naj ležem v travo,
ko oblaki listajo sence otroštva, tvojih dvajsetih,
trideset, šestdeset let mojega, najinega zemeljskega življenja,
ločenega, skupnega.

Si pripravljena odložiti iluzije in
zaplavati v reko, občutiti njen mrzel trenutek?
Se upaš po vseh teh letih potopiti v neznano,
brez predstave, kaj se nahaja spodaj,
kamor ne sežejo prsti?