Dnevi slovenske kulture v Zagrebu

Zagreb – Slovenski dom v Zagrebu je tudi letos pripravil bogat večdnevni program v počastitev slovenskega kulturnega praznika Prešernovega dne, z naslovom Kultura nas povezuje. V sodelovanju z veleposlaništvom Republike Slovenije na Hrvaškem, Kulturno-informacijskim centrom v Zagrebu, Svetom slovenske narodne manjšine Mesta Zagreb in Centrom za slovenščino kot drugi/tuji jezik v Ljubljani so prireditve potekale od 4. do 8. februarja v Slovenskem domu na Masarykovi 13 in v Kulturno-informacijskem centru na Preradovićevi 5.

Slovenski filmski plakat

Odprtje Dnevov slovenske kulture je potekalo 4. februarja v KIC-u z razstavo Pridite v kino! Avtorica Metka Dariš iz Muzejskega oddelka Slovenske kinoteke iz Divače je z njo predstavila slovenski filmski plakat in raznoliko zgodovino njegovega oblikovanja na Slovenskem ter poskušala osvetliti, kako se je oblikovanje razvijalo in kako raznovrsten je lahko njegov vizualni jezik. Posebno zanimivost Kinotekine zbirke plakatov za slovenski film predstavlja kitajski plakat za film Kekec iz leta 1956, ki je bil narejen za kitajsko turnejo kultnega slovenskega filma za mlade, posnetega po istoimenski knjigi Josipa Vandota.

[twocol_one]

[/twocol_one] [twocol_one_last]

[/twocol_one_last]

Odprtje je popestril zanimiv nastop glasbene skupine mladih tolkalcev Sudar, ki deluje v Slovenskem domu. Predsednik Zveze slovenskih društev na Hrvaškem, Slovenskega doma in Sveta slovenske narodne manjšine Mesta Zagreb Darko Šonc je poudaril pomen kulture za ustvarjanje vezi med narodoma in spomnil, da Prešernov dan proslavljamo 8. februarja v spomin na 8. februar 1849, ko je preminil veliki slovenski pesnik France Prešeren. V imenu slovenskega veleposlaništva je vse prisotne pozdravila kulturna atašejka Urška Potočnik, v nadaljevanju pa sta sledila še nagovora direktorice KIC-a Gabrijele Krmpotić Kos ter predstojnice katedre za slovenski jezik na Filozofski fakulteti Univerze v Zagrebu Anite Peti Stantić. Slednja je v njem omenila, da se pouk slovenščine na njihovi fakulteti izvaja že od 2. polovice 19. stoletja, posebej pa poudarila, da katedra izvrstno sodeluje s Slovenskim domom in drugimi slovenskimi društvi na Hrvaškem.

Teden izjemnih dokumentarcev

Svečano odprtje je potekalo tudi v znamenju športa oziroma košarke. V KIC-u je gostoval Ivo Daneu, legenda slovenske košarke, obiskovalci pa so si lahko ogledali 30-minutni dokumentarni film Spomini med koši – Ivo Daneu režiserja Aleša Žemlje, ki je bil posnet leta 2005 v produkciji RTV Slovenije. Lahko bi rekli, da je tisti večer v KIC-u oživel duh jugoslovanske košarke iz 70-ih let prejšnjega stoletja in enkratne generacije košarkarjev, ki je ob številnih fantastičnih uspehih med drugim enega svojih največjih vrhuncev doživela na Svetovnem košarkarskem prvenstvu leta 1970 v Ljubljani, ko so osvojili zlato medaljo. To je potrdila tudi skupinska fotografija gostov na otvoritvi, takratne četverice »zlatih košarkarjev« – Petra Skansija, Nikola Plećaša in Rata Tvrdića z njihovim takratnim kapetanom Ivom Daneuom. Pogled v preteklost z osvetlitvijo današnjega položaja sta povzela Daneu in Skansi v pogovoru, ki ga je povezoval Dejan Vodovnik, zagrebški dopisnik Dela. Ivo Daneu je v vlogi ambasadorja EuroBasketa 2013, ki bo letos v Sloveniji, pozval tudi hrvaške ljubitelje športa, da v čim večjem številu obiščejo to prireditev.

Ikone slovenske kulture

5. februarja je potekal kratek in zanimiv tečaj slovenskega jezika Kaj je to slovenščina?, ki sta ga v dinamični interakciji z občinstvom vodili lektorica slovenščine na zagrebški filozofski fakulteti Ivana Petric Lasnik in asistentka za slovenski jezik Jelena Tušek. Občinstvo, med katerim je bilo veliko mladih, je reševalo pisni kviz o slovenski kulturi in jeziku, srečni izžrebanec pa se je razveselil družinskega vikend paketa, darila Term Čatež. Po delavnici je bil na ogled film Toporišič – samotni hodec skozi neprijazen čas režiserja in scenarista Slavka Hrena. Akademik Jože Toporišič, ki se je rodil v Mostecu pri Brežicah, velja za največjega slovenskega jezikoslovca 20. stoletja, čeprav je mednarodno slavo prej doživel v tujini kot doma. Prejemnik Zoisove nagrade je avtor številnih del s področja slovenskega jezikoslovja in je pomembno pripomogel h kulturni identiteti Slovenije. V svoji izjemno bogati pedagoški karieri je med drugim delal tudi kot lektor v Splitu, Zadru in Zagrebu.

Sledila sta še dokumentarna filma, ki izkazujeta spoštovanje dvema ženskima ikonama slovenske kulture. Prvi o pesnici in igralki Mili Kačičevi z naslovom Mila, naša Mila – portret Mile Kačič režiserja in scenarista Slavka Hrena. Portret filmske in gledališke igralke ter pesnice prepleta osebno zgodovino, kakor se je ohranila na gledaliških fotografijah in filmskih podobah, ter pesničino poezijo, ki razkriva zelo senzibilno osebnost. Življenje ji ni prizanašalo, njena podoba na filmu pa je v očeh gledalcev zakoreninjena v liku komične figure – v polnem nasprotju z resničnostjo. Drugi film z naslovom Ivana Kobilca – Portret slikarke, ki ga je naredila režiserka in scenografka Marta Frelih je predstavil slavno slikarko Ivano Kobilco. Pripoveduje o pogumni, samozavestni, inovativni in ustvarjalni umetnici v času, ko se ženske niso mogle izšolati v državnih ustanovah in si pridobiti naslova akademske slikarke in so trpele očitek neakademskosti.

Boleča dediščina slovenskih žena

6. februarja sta pred predvajanjem filma Aleksandrinke s krajšim, prvim skupnim nastopom prijetno presenetila prva violinistka Zagrebške filharmonije zagrebška Slovenka Sidonija Lebar in violončelist Stin Lebar. Zaigrala sta skladbo Družinske variacije, praizvedbo skladbe Moj očka ima konjička dva, ki jo je posebej za to priložnost komponiral hrvaški skladatelj Tomislav Uhlik.

Film Metoda Pevca Aleksandrinke je na Festivalu slovenskega filma v Portorožu 2011 osvojil nagrado kot najboljši dokumentarec, letos pa je režiser zanj prejel nagrado Prešernovega sklada. Zgodba o aleksandrinkah je zgodba o boleči, skoraj izključno ženski emigraciji. Zaradi revščine in fašistične asimilacijske politike so Vipavsko dolino vse do druge svetovne vojne množično zapuščali predvsem mladi ljudje. Moški so odhajali v Argentino, od koder se niso vračali, dekleta in žene so odhajale v Egipt, največ v takrat bogato in kozmopolitsko Aleksandrijo, kjer so ostale tudi več desetletij kot dojilje, varuške, gospodinje. Številne so se vrnile prepozno, da bi lahko doživele svoje lastne otroke in svoj dom, dobesedno svoj, saj je bil ta največkrat odplačan prav z njihovim denarjem. Pogovor z režiserjem in scenaristom Metodom Pevcem o boleči dediščini in usodi kar 5000 Slovenk, ki so morale poiskati boljše življenje v Egiptu, je vodil Darko Šonc, predsednik Slovenskega doma.

Balet je njegovo življenje

V Slovenskem domu je 7. februarja potekal pogovor Balet je moje življenje. Gost, s katerim se je pogovarjal skladatelj, lutkar in filmar Črt Škodlar, je bil baletnik, operni režiser, koreograf, redni profesor na Akademiji za glasbo Univerze v Ljubljani, zdravnik in publicist Henrik Neubauer. Pogovor je obogatil tudi kratek film o tem velikem slovenskem umetniku.

Dneve slovenske kulture v Zagrebu sta 8. februarja zaokrožila projekciji filmov Presihajoče jezero – Zadnji čoln režiserke Jasne Hribernik, ki je nastajal kar sedem let in govori o največjem slovenskem presihajočem jezeru, o Cerkniškem jezeru, o katerem je že v 16. stoletju pisal Janez Vajkard Valvazor, in V letu hip hopa režiserja in fotografa Borisa Petkovića, ki na izviren način ponuja pregled hiphoperske scene in rap glasbe v Sloveniji od njenih začetkov do danes. Podnapise v vseh filmih so prevedli študentje slovenščine na Oddelku za južnoslovanske jezike in književnosti Filozofske fakultete Univerze v Zagrebu v okviru projekta Svetovni dnevi slovenskega dokumentarnega filma. Člani zagrebškega Slovenskega doma in tudi njihovi someščani so si po bogatem in raznovrstnem kulturnem prazniku, ki je bil zelo dobro obiskan lahko ogledali še gledališko predstavo Nevihta v režiji Jerneja Lorencija po delu ruskega klasika Aleksandra Nikolajeviča Ostrovskega in izvedbi Mestnega gledališča ljubljanskega, ki je na lanskoletnem 47. Borštnikovem srečanju prejela Veliko nagrado za najboljšo uprizoritev. Na ogled je bila 10. februarja v Zagrebškem mladinskem gledališču. (a.k.m.)